Različni dimniki

Strokovnjak določi primeren dimnik (velikost in tudi vrsto dimnika) na osnovi karakteristik ogrevalnega sistema. Z razširjeno ponudbo sodobnih materialov je večja izbira tudi pri vrstah dimnikov. Proizvodnja dimnikov je že tako napredovala, da se sedaj uporabljajo materiali kot so keramika in jeklena nerjaveča pločevina. V zadnjih letih inox dimniki postajajo vse bolj pogosto uporabljen material za gradnjo dimnikov. Predvsem v večjih urbanih naseljih se vse več uporablja ogrevanje na plin, kar privede do močnega kondenziranja dimne tuljave. Vedeti moramo, da ima sedanji dimnik zelo težko nalogo, saj sodobna kurilna peč oddaja dimne pline z nizko temperaturo, zaradi katerega se otežuje segrevanje dimnika na delovno temperaturo. Pravilen sodobni dimnik je tisti, ki se lahko hitro ogreje in hitro ohladi ter je povsem tesen in odporen na kondenz. Da bi se zagotovilo takšnim zahtevam, se je predvsem pri adaptaciji dimnika uveljavila rostfrei dimnik oz. inox dimnik (nerjaveče pločevina). Tuljava iz takšne pločevine je plinotesna, ima majhno težo, ustrezno velik in idealno okrogel presek, gladko neporozno površino in omogoča enostavno izdelavo ter montažo. Skratka vse lastnosti, ki jih potrebuje sodoben dimnik. Poleg tega inox dimniki niso občutljivi na krčenje in raztezanje materiala, zaradi velikih temperaturnih sprememb. Nerjavni dimniki imajo dolgo življenjsko dobo. Večina proizvajalcev nudi 10 letno garancijo in več. Ob tem je pogoj pravilna uporaba in vzdrževanje dimnika.

Projektant z ustreznim izračunom določi presek in debelino stene jeklene dimne tuljave. Praviloma se za uporabo trdih goriv določi večji premer inox tuljave.

Veliko stanovanjskih hiš je v zadnjih dveh desetletjih prešlo z ogrevanja s trdim kurivom na porabo olja ali plina, zato je potrebna občutna sprememba tudi v dimniku. Namreč z novim izgorevanjem imajo dimni plini precej povečano vsebnost vlage, kar povzroča kondenziranje. Temu pojavu star klasičen dimnik ne more biti več kos. Če se v novih razmerah še vedno uporablja zastarel dimnik, se lahko na zunanji strani stene dimnika ali na fasadi pojavijo temni mastni madeži, ki jih je površinsko praktično nemogoče odstraniti. Ob tem obstaja še precej večja nevarnost uhajanja plinov skozi fuge dimnika v notranjost prostorov, kar lahko privede do resne nesreče - do zadušitve ali dimniškega požara.

Če je dotrajani dimnik že pričel propadati in ne more več zadrževati ognja ali dima, je potrebna sanacija dimnika. V primeru, da poškodbe še niso tako obsežne se sanacija dimnika lahko enostavno in hitro opravi z vgradnjo jeklene tuljave v obstoječ dimnik. Strokovnjak določi, kakšen naj bo premer rostfrei dimnika, zatem se prične sanacija dimnika. Če ima stara tuljava dimnika glede na novo premajhen premer, se dimnik s posebnim strojem povrta. Povrtavanje dimnika je dokaj prašno, a se prah lahko delno odstrani z odsesavanjem. Problem se pojavi v primeru, da je dimnik lomljen, oz je med etažama ta v zamiku. Na mestih zamika se lahko vstavijo ustrezne kolenske tuljave ali se uporabi namesto toge tuljave posebna fleksibilna cev. Ko je povrtavanje dimnika končano, se v kurilnici vgradijo čistilna vratca, lovilec kondenzata in vse ostale potrebne elemente. Strešni del dimnika se zaključi še z nerjavnim dimniškim pokrovom.